Iščem:
http://ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner1gk-is-584.jpglink
http://ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner3gk-is-584.jpglink
http://ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner4gk-is-584.jpglink
http://ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner5gk-is-584.jpglink

Appennini Gran Sasso di Italija

Ker že dolgo ni nihče nič napisal sem se odločil da predstavim moje potepanje po osrednji Italiji, Apeninih.

Prvotni cilj, da bi prvomajske praznike preživeli nekje v Alpah se je sfižil zaradi slabe vremenske napovedi in precej novega snega v visokih hribih, zato pade odločitev za obisk najvišje gorske skupine Gran Sasso v Apeninih. Gorovje se razteza kar 1200 km vzdolž Apeninskega polotoka, ki je dobilo ime po tem gorstvu. Da sem nabral nekaj točk pri ženi, sva prva dva dni pohajkovala po južni Toscani, ko se je vreme uredilo pa sva odšla proti vzhodu med hribe. Tudi tu je v višinah zapadlo kar nekaj snega, zima pa je bila letos tu zelo radodarna z snegom, saj so imeli kar precej težav z debelo snežno odejo in škodo, ki so jo povzročili snežni plazovi. Nam so ti hribi kar odmaknjeni in jih tudi ne poznamo, vrhovi pa dosežejo skoraj 3000m, in so vse prej kot enostavni hribčki. Leta 2009 je te kraje prizadel močan potres, kar je bilo vidno na južni strani skupine, kjer so bila mesta še vedno polna ruševin in zapuščena.

Popoldan se preko prelaza passo Capannela prebijeva po ozkih in globokih dolinah na severno stran skupine in se po vratolomni cesti povzpneva proti smučišču Prati di Tivo na višini 1400m, kjer je eno od izhodišč za vzpon na Corno Grande 2912m, najvišji vrh Apeninov. Smučišče in kup hotelov sameva, sezone je konec, in tako v edinem odprtem kafiču dobim uporaben zemljevid za turiste. Tam izvem, da turni smučarji še vedno hodijo na hrib. Gondolska žičnica začne voziti ob 9 uri in te lahko potegne dobrih 600vm na vrh smučišča. Ko zvečer preštudiram zemljevid, se odločim da zjutraj raje odrinem kar peš (kaj pa je 600 vm ??). Zjutraj me pričaka kristalno a zelo mrzlo jutro, saj je čez noč vse zmrznilo.

Smučišče je spodaj že kopno, a po dobrih desetih minutah že ujamem snežni jezik, ki sega zelo nizko. Sneg je trd kot beton, zato smuči ostanejo na nahrbtniku in tudi strmina je taka, da bi s smučmi težko hodil. V dobre pol ure sem že pri zgornji postaji in tu se odpre pogled na mogočno strmo vzhodno steno in že se vidi cilj do katerega vodi široka dolina, ki se na vrhu zapre. Vstop vanjo ni enostaven, je precej izpostavljen, saj je pot vklesana v skalo, ki pa je zasnežena in je zaradi trdega snega treba kar popaziti. V dolini nadenem smuči, saj je svet nekoliko položnejši, poleg tega pa nov sneg dobro prijemlje. Napredujem mimo koče do sedla pod zahodnim grebenom. Vse je poledenelo, zato smuči pustim na sedlu in po grebenu plezam proti vrhu. Nov sneg je bil očitno zelo južen in še veter je opravil svoje, tako da je pobočje povsem poledenelo. K sreči konice derez in cepina skorjo predirajo, strmina pa je ponekod kar 50 stopinj. Z enim cepinom se nisem najbolje počutil, sploh ob misli da bom moral tu še sestopiti. Ko dosežem izpostavljen vršni greben moram še preko globoke škrbine in po grebenčku na vrh, kjer me pričaka v led okovan križ. Lepi razgledi na vse strani. Na vzhodu se celo blešči Jadransko morje, povsod okoli pa pobeljeni vrhovi drugih skupin. Odločim se da sestopim desno v nekakšen amfiteater (podobno kot za Široko pečjo), saj se mi je zdelo lažje in tudi sledi so vodile tja dol. Potem prečim pobočje nazaj na sedlo, kjer me že čakajo smuči. Smučarija je bila odlična, verjetno sem bil kako uro prezgodaj in sneg še ni popustil, ampak vseeno. Malo nad postajo srečam smučarje, ki so prispeli s prvo gondolo.

Izpostavljeno prečnico opravim peš, nato pa zopet super smučarija skoraj do avta. Žena je komaj vstala in popila kavo, ko jo presenetim z trkanjem po avtu.

Skupaj nekaj pomalicava in greva še na daljši sprehod po planinski poti proti sosednji dolini. Povsod je bilo videti veliko razdejanje zaradi snežnih plazov. Hotel pred katerim sva parkirala je bil spodaj povsem razdejan, saj je plaz prinesel na dvorišče cela drevesa.

Zopet se je sestavila ena lepa zgodbica. Kdo bi si mislil, da so tam doli taki hribi. Potrebno je it pogledat in se prepričat.

 

 

Milan Meglič

  • Oceni ta predmet
    (1 Glasuj)
  • Objavljeno v Utrinki
  • Beri 422 krat

Pustite komentar

Prijavite se za komentiranje
nazaj na vrh

Zadnje objave

  • 1
  • 2
Prev Next
Dolga Nemška

Dolga Nemška

  S Tonetom sva se že v petek v Domu pod Storžičem, pri pripravah na pr...

ŠITE

ŠITE

V nedeljo smo se dve navezi odpravili plezat v Šite, z namenom ponoviti ...

STEBER REVEŽEV - VELIKA MOJSTROVKA

STEBER REVEŽEV - VELIKA MOJSTROVKA

V soboto zjutraj sva se odpravila tam proti Vršiču. Cesta na srečo ni bi...

Nad Vršičem

Nad Vršičem

  S Klančarjem sva včeraj, v četrtek, odšla v NŠG. Misli na severno ste...

Zadnje objave

EU E-privacy direktiva

Spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh?

e-Privacy Directive dokument

Spletne piškotke ste zavrnili. Odločitev lahko spremenite.

Dovolili ste da se vam namestijo piškotki za pravilno delovanje funkcionalnosti strani. Odločitev lahko spremenite.